03/10/2010 • 17:57 0
Na modno revijo. V času, ko ti style.com takoj postreže s fotografijami vsega prikazanega in ko čedalje več blagovnih znamk modne revije prenaša preko interneta v živo … kje je sploh bodočnost modnih revij?
Filed under: poročila, zdrava pamet, Gareth Pugh
18/09/2010 • 17:09 0
»Create mass desire, drive selective demand, cultivate individual discovery.« Vrednost blagovne znamke narašča z redkostjo na eni strani in priljubljenostjo na drugi. Se vam zdi, da to dvoje ne gre skupaj? Pa poglejmo.
Filed under: branding, zdrava pamet, Armani, Burberry, H&M, Louis Vuitton, Prada, Ralph Lauren, Zara
14/08/2010 • 22:38 1
Poglejmo moč globalnega (politično-gospodarskega) marketinga na primeru končanega svetovnega prvenstva v nogometu.
Filed under: advertising, social networking, zdrava pamet
18/05/2010 • 22:21 0
Christian Loubutin je odprl internetno stran »Ustavimo ponaredke« s katero želi spodbuditi radikalnejši odnos do tega pojava, ki pesti veliko število luksuznih blagovnih znamk. Da bi pojav čimbolj plastično ilustrirali so posneli video, kjer na Kitajskem kar z bagerjem uničujejo obutev s prepoznavnim rdečim podplatom.
Filed under: branding, zdrava pamet, Christian Louboutin
01/02/2010 • 23:25 0
Če McDonald’s-u tole uspe, bo to pravi precedens. Luksuzne blagovne znamke so namreč zelo izbirčne, ko pride to tega, v kakšnem kontekstu se pojavljajo. Če dovolijo, da na embalaži krompirčka piše Hermes ali Gucci, si lahko samo predstavljate apetite po skupnih akcijah s strani pralnih praškov, zobnih past, higienskih vložkov …
Filed under: zdrava pamet, Gucci, Hermes
30/01/2010 • 23:07 0
Etiketa »Made in Italy« je sinonim za tradicijo, know-how, za visoke modne standarde. Če ima izdelek garancijo italijanskega porekla, je v očeh porabnikov vreden več. Po zadnji raziskavi italijanskega strokovnega tednika Fashion, 43,4% Italijanov trdi, da ne kupi oblačila, če ugotovi, da je narejeno na Kitajskem.
Filed under: branding, poročila, zdrava pamet, Armani, Burberry, Dolce&Gabbana, Gucci, Prada, Valentino, Zegna
17/01/2010 • 00:02 0
* Prirejeno iz naslova zadnjega albuma Robbija Williamsa, “Reality Killed the Video Star”.
Resničnostni šovi so popularni in vse bolj in bolj udirajo tudi v modo. Do sedaj so to bile to predvsem oddaje tipa kaj ne obleči in kako postati manekenka.
What Not to Wear je angleške produkcije (BBC) in se vrti že od leta 2001. Oddaja je izredno popularna, saj je njena povprečna gledanost 4,8 milijona gledalcev. Format se izvaža v 22 držav. Prav tako zelo gledan šov, ki ga je leta 2003 ustvarila Tyra Banks, nekoč znana manekenka, je America Next Top Model. Izsek iz episode, kjer je nastopajoča bodoča manekenka padla v nezavest si je samo na Youtubu priklikal več kot 1,5 milijona ogledov.
Na isto fazono gre tudi angleški šov Make me a supermodel, v etru od leta 2005. Pa še bi se našel kakšen. Dokaj razumljivo je, da je taka vsebina lahko zanimiva za gledalce. Preseneča pa, da se skozi obliko realnostnega šova začenja gledalcem približevati poklic modnega oblikovalca. Ta poklic namreč ni visoko na lestvici želenih poklicev.
Project runway poteka recimo že sedmo sezono. Sodnik je znan oblikovalec Michael Kors, voditeljica Heidi Klum, mentor glavni šef oblikovalcev pri modnem gigantu Liz Claiborne, Tim Gunn. In kar je zelo zanimivo … ravno ta resničnostni šov je najbolj gledani ameriški reality show med ženskami! Že dve leti zapored si je finalno oddajo ogledalo več kot 4 milijone gledalcev.
Vzporedno poteka celo »družabniška« serija Manekeni na brvi (Models of the runway), ki novim oblikovalcem išče nove manekene. Sinergija v bitki talentov, pač.
Bravo TV je po tem, ko so se producenti odločili, da »Project runway« prenesejo h konkurenci, naredil nov šov, po imenu »The fashion show« z Isaac Mizrahijem in igralko Kelly Rowland.
Letos pa je Bravo TV lansiral še en šov: »Launch my line« z dvojčkoma Dean and Danom Catenom, ustanoviteljima blagovne znamke DSquared2. Onadva sta znana po tem, da oblačita zvezdnike, kot recimo Madonno, Justin Timberlaka in Britney Spears. Obeta se, da bomo dobili pravi zvezdniški fashion reality šov. Zato so tekmovalci ne zgolj neznani talenti, pač pa že bolj ali manj uveljavljena imena iz ustvarjalnega sveta (arhitekti, DJ-i, etc), ki bi radi svoj kreativni pečat prenesli še v modo in lansirali svojo blagovno znamko oblačil.
Obeti se zaenkrat upravičujejo. Že takoj na začetku je bila gost oddaje Lady Gaga.
Vse bolj se potrjuje, da se moda lahko razvija tudi v smeri zabave. Fumitaro Ohama, človek izza podjetja Branding Inc. v Tokiju prireja velike modne revije na stadionu pod imenom Tokyo Girls Collection. Zbere se 46.000 ljudi, ki za to, da si ogledajo spektakel plačajo vstopnico v višini 56€.
To je moda za realne ljudi. To je realnost.
Filed under: zdrava pamet, DSquared2
10/01/2010 • 14:55 2
Običajno se moda predstavlja glamurozno. Ustvarja pričakovanje, hrepenenje. Obljublja nam, da bomo z njo lepši, privlačnejši. Gradi se na kultu zvezdništva: filmske zvezde v prvih vrstah na modnih revijah, pokroviteljstvo nad glasbenimi uspešnicami, pozicioniranje manekenk ob bok drugim estradnim zvezdnicam, čaščenje modnih oblikovalcev, kot da bi bili guruju stila, … Vendar se ta trend počasi izpeva. Pojavljajo se diametralno novi modeli brandinga. Prvi primer, ki nakazuje, kako na povsem nov način nagovarjati porabnika, je Zappos.
Zappos je ena največjih internetnih trgovin na svetu. Na današnji dan ima v prodaji 648.705 različnih izdelkov 1195 blagovnih znamk oblačil, obutve in modnih dodatkov, oziroma ima na zalogi 2.747.816 izdelkov.
Trendwatching.com je med desetimi trendi, ki najbolj zaznamujejo sodobnega porabnika na prvo mesto postavil »neobičajno poslovanje«. Funky business, če hočete. Kjer postavljajo zabavo, poštenje, odkritost, solidarnost in podobne »nekapitalistične« vrednote pred dobiček. Končni kupec jim je prijatelj, prej kot stranka. Podjetja, ki so stopila na ta nori vlak, so nedvomno Google, Virgin, Amazon in v modi Zappos.
Zappos ponuja brezplačno dostavo in možnost vračila za obdobje enega leta, pri čemer krije tudi strošek poštnine ob vračilu. Kupec si lahko naroči toliko izdelkov, kot si jih zaželi, pomeri doma in kar mu ni po volji vrne. Če nimajo izdelka, ki ga kupec išče, ga celo usmerijo h konkurenci. Ta praksa ima dve plati medalje: 75% njihovih kupcev je ponavljajočih se, kar je odličen rezultat. Po drugi strani se špekulira, da imajo 40% vračil, in da naj bi to bil tudi eden od razlogov, zakaj so Zappos pripojili Amazonu.
Kakorkoli, Zapposu prodaja še naprej raste. Kljub temu, da je zapadel pred dobrim letom v globoko krizo in je moral odpuščati ljudi (preberite si dve pismi, ki jih je ustanovitelj in direktor poslal vsem zaposlenim; sta dober primer interne komunikacije | 1 | 2), se je podjetje pobralo, kar samo še dodatno dokazuje, da tak poslovni model pije vodo.
Če želite bolj plastično začutiti njihovo kulturo si oglejte tale dokumentarec
Njihova »neobičajna« poslovna praksa gre še veliko dlje. Imajo popolnoma transparetno poslovanje z dobavitelji: vsi dobavitelji imajo vpogled v njihov centralni sistem zalog in prodaje. Dostopni so jim isti podatki, kot vodilnim v Zapposu. S tem dosežejo, da dobavitelji sami predlagajo aktivnosti, ki so usmerjene k boljšim rezultatom.
Še bolj »neobičajen« in prijateljski pa je njihov odnos do zaposlenih. Dajejo brezplačna kosila. Spodbujajo igrivost. Imajo deset vrednot, ki jih vpenjajo v vse pore poslovanja. Obstaja žabica, ki jim govori, kako ravnati in kakšna načela zasledovati.
Zelo odprta je tudi komunikacija z zaposlenimi. Imajo več internih blogov, interno televizijo, … vse seveda popolnoma odprto in vidno komurkoli.
Inovativen in neobičajen je tudi njihov marketing. So eni od pionirjev pri izkoriščanju t.i. viralnega marketinga. Ustvarili so lik »najhitrejšega nudista.« Le-ta je gol tekal po New Yorku …
Imel je 60.000 fanov na internetu. Čez čas pa je sledilo odkritje v obliki videa, ko mu iz Zapposa prinesejo oblačila in nudista oblečejo.
Bravo.
Zappos je nedvomno primer celovitega »neobičajnega« poslovnega modela. Kajti če v tej svoji »neobičajnosti« nisi dosleden, bo porabnik začutil, da se mu želiš zgolj prikupiti, kar bo prevedel, da se ga želiš zgolj okoristiti. Gre se princip prijateljskega marketinga. Temeljiti mora na resnični poštenosti.
Čez par dni sledi naslednji primer neobičajne prakse brandinga v modi. Če v desni koloni pustite vaš naslov e-pošte, vam bo zgodba dostavljena v vaš poštni nabiralnik.
Filed under: branding, social networking, zdrava pamet, Zappos
27/12/2009 • 16:48 1
Ljudska modrost pravi »vsak šparovec cerovca najde.«
Kaj ima kraja zveze z marketingom? Naloga marketinga je dvigovati privlačnost izdelka. Toda s tem, ko gradi vrednost izdelku, istočasno dviguje stopnjo tveganja za krajo le-tega.
Trgovci najbolj privlačnih izdelkov, ki so relativno majhni in jih je mogoče preprodati – med katere zagotovo sodijo modna oblačila in dodatki, kozmetika ter drobna elektronika priznanih blagovnih znamk – več denarja namenijo tatovom in procesom preprečevanja kraj, kot pa samemu marketingu.
Zaključki vsakoletne študije »Global Retail Theft Barometer«, ki raziskuje kraje v maloprodaji, niso nič kaj vzpodbudni. In kategorija, ki je najbolj na udaru je ravno moda, in sicer tista s podpisom. Celokupen strošek povezan s krajami znaša pri luksuznih dodatkih kar 3,85% od prometa, pri oblačilih priznanih blagovnih znamk pa malenkost manj, 3,64%. To je skoraj 3-krat več od svetovnega povprečja, ki znaša 1,43% od prometa.
Na globalni ravni je strošek povezan s krajami več kot 120 milijard dolarjev. Struktura le-tega je sledeča:
- 40,5% celotnega stroška pomenijo zunanje kraje
- 33,8% gre na račun kraj zaposlenih
- 5,3% so manjki povezani z logistiko oz. dobavitelji
- 20,3% celokupnega zneska, ki bremeni trgovce zaradi kraj pa nastane še pred krajami; to so stroški povezani s tehničnim in fizičnim varovanjem.
Kraje so v letu 2009 narasle za 6%. Največji porast kraj je opaziti pri posameznikih iz srednjega družbenega sloja, kar gre pripisati vplivu recesije.
Letos so na svetu odkrili 5,8 milijona kradljivcev. 85.6% odstotkov le-teh je »zunanjih«, 14,4% pa »notranjih«. Toda če zunanji v povprečju ukradejo za 225 dolarjev vrednosti, zaposleni, ki kradejo, kradejo na veliko. Povprečna notranja kraja znaša v Evropi kar 2535,52 dolarja.
Kljub temu, da kraje naraščajo, trgovci znižujejo stroške varovanje. Če so v Evropi le-ti znašali v letu 2008 0,34% od prometa, so se letos spustili na 0,29%. Breme in odgovornost se prenaša na zaposlene.
Obširnejši povzetek Barometra za leto 2009 si lahko ogledati v tem sporočilu za javnost (pdf).
Filed under: zdrava pamet, številke
26/12/2009 • 19:56 0
Konec leta je čas, ko radi vlečemo črte pod doseženo. Poglejmo kako se je letos godilo ključnim podjetjem iz modne branže. Bilo je naporno leto. Toda po podatkih o gibanjih vrednosti delnic v zadnjih 3 letih sodeč, sploh ni bilo tako slabo. Veliko jih je celo nadoknadilo vse, kar so v recesiji izgubili.
Najširši nasmešek lahko imajo nizko cenovni ponudniki. Ne, preseneča, a ne?
TJX (največji svetovni ponudnik »off-price« mode z več kot 2500 trgovinami in prometom blizu 20 milijard dolarjev). V letošnjem letu je njihova delnica dosegla rekord vseh časov.
H&M (saj ga vsi poznate, mar ne?) Po tem, ko se je v letu 2008 dotaknil dna, se že celo leto bolj strmo vzpenja, kot je prej padal.
Zelo dobro so se odrezali tudi v segmentu luksuza.
LVMH (daleč največji ponudnik luksuza, obvladuje več kot 60 blagovnih znamk, med njimi Louis Vuitton, 17 milijard evrov prometa, več kot 2300 trgovin, 77.000 zaposlenih).
Richemont (ima v lasti Cartier, Chloe, … nekaj čez 5 milijard evrov prometa).
Nasmihajo se tudi blagovne znamke, ki so na poti k luksuzu.
V bistvu je bilo leto 2009 dokaj uspešno za vsa velika podjetja. V težavah ostajajo predvsem majhna podjetja in tista podjetja, ki se v zadnjih dveh letih niso znala prestrukturirati in prilagoditi. Kot recimo skupina IT Holding ali Mariella Burani Fashion Group.
Filed under: zdrava pamet, številke, Burberry, Cartier, Chloe, H&M, Louis Vuitton, LVMH, Polo Ralph Lauren, Richemont, TJX
